PRO ART, Umetnost je misliti s svojo glavo!

Od začetka januarja lahko na spletnem portalu Siol (podstran Siddharta Saga) spremljamo utrinke iz snemanja naše največje zasedbe v Los Angelesu. Šestčlanska zasedba (band+manager) so se na prvi dan novega leta odpravili v Kalifornijo k producentu Rossu Robinsonu z namenom, da gospod pomaga fantom napraviti občuten presežek pri produkciji njihove glasbe.

Osebno menim, da so Siddharta še vedno eden izmed boljših slovenskih bandov, katerim gredo zagotovo vse zaslugi za velik premik na domači rock sceni. Seveda govorim o premiku k kvaliteti, saj je bila zgornja meja postavljena prenizko. Zagotovo je Tomi Meglič eden izmed top slovenskih avtorjev in pevcev, saj se je podpisal pod večino hitov zasedbe. Ostale člane jemljem kot delavce brez katerih bi Meglič težko prišel na plano, vendar njihovega avtorskega doprinosa ni videti skoraj nikjer. Kljub temu je Siddharta bend, ki je sestavljen iz petih in ne enega človeka.  Band je dober.

Konec lanskega leta so fantje podpisali pogodbo s podjetjem Telekom Slovenija. Gre za sponzorsko pogodbo katere elementi mi niso poznani. Poznam pa člana banda in nekako dobivam poročila kaj zasedba dejansko počne. 

Očitno je, da je Telekom šestim fantom plačal skoraj mesec in pol dolgo snemanje plošče z svetovno znanim producentom, ki je skrbel zvok za različne zasedbe kot so The Cure, Korn, Slipkont,… Snemanje vključuje tudi bivanje na Venice beach, kjer se nahaja Rossov studio. Stroški snemanja zagotovo niso nizki. V Sloveniji bi si za ta denar lahko kupili kar lepo opremljeno enosobno stanovanje v prestolnici. Fantje so že nekaj dokazali, zato se strinjam, da si zaslužijo vso podoporo sponzorjev. In dobili so močno državno podjetje o katerega poslovanju ne bi izgubljal besed. Razvoj podjetja so financirali naši starši s preplačevanjem perverzno dragih telefonskih priključkov, zaradi monopolnega položaja, ki ga je ščitila vlada, pa sem tudi sam skrbel (in to počnem še vedno), da gospodom v Stegnah oziroma na Cigeletovi ni prenaporno.

Naj poenostavim, da ne bo predolgo trajalo. Moja mama, moj ata, jaz in sestra smo in še vedno financiramo Telekom. To podjetje je plačalo snemanje (in bivanje) zasedbe Siddharta v ZDA. Fantje bodo posneli ploščo, spoznali prave ljudi in še naprej služili svoje denarce. Na podlagi te in prejšnjih plošč bodo imeli koncerte in predvsem služili s pomočjo SAZAS-a, saj bodo njihove kvalitetne skladbe neštetokrat predvajane. Na podlagi referenc iz tujine bodo dobili še dodatna sponzorstva (večja kot sedaj, ko je vsak član dobil novega golfa), se oblekli v še več zastonjskih cunj, spili še več brezplačnega piva… Ampak iskreno…zaslužili so si to in jim to privoščim. Band uporabljam kot elementa za lažjo predstavo.

Telekom Slovenije bo fantom pomagal na njihovi poti. Do tukaj je vse lepo in prav. Da je Telekom prišel do tega kar ja sedaj smo mu pomagali moj ata, mama, sestra in jaz ter država (moja mama, ata, sestra in jaz), ki je omogočala monopolni položaj na trgu (n.pr. pogojevala ADSL s predhodnim ISDN-jem in podobno). Logično bi bilo, da vsi, ki smo posredno Siddharti pomagali, dobili brezplačno novo zgoščenko in tri karte za koncert. Če mi sosedova ata popravi avto brezplačno, je lepo od mene, da mu pomagam pri čiščenju računalnika zaradi nespretnega klikanja na linke na obiskanih porno straneh).

Najverjetneje bo resnica nekje drugje. CD bo poseben in drag, koncerti tudi, ostale vsebine bodo na Planetu, kamor bomo lahko za nekaj centov pošiljali zahteve za razne prenose skladb itd.

Morda pa se motim, vsekakor pa želim Siddharti kar največ kreativnosti in inspiracije pri snemanju nove plate.

V soboto zvečer sem se svojo najdražjo deklico odpravil v McDonald’s na Čopovi. Sicer nisem pristaš restavracij s hitro prehrano, vendar mi je po dveh pivih zapasalo nekaj povsem drugega kot kebab ali burek. Ker sem bil v omenjeni restavraciji nazadnje leta 1998 me je pogled na dva varnostnika pred vrati presenetil. Časi so se spremenili…če jih imamo v šolah je logično, da jih lahko vidimo tudi pred Macom.

Pred vhodom sta gospoda glasno neki deklici v srbskem/hrvaškem/bosanskem/hibridnim jezikom razlagala o pištoli in krvavem čelu neke tretje osebe. Njuna drža je bila povsem narejena. Ob vstopu v lokal me doleti šok. Spodaj v lokalu je bilo kakih 30 ljudi, zgoraj, kamor sva se odpravila pa največ 7. 37 klonov torej, vsi z istimi fizurami, ketnami okoli vratu, trdimi L-ji,… fuj, kako grdo to zgleda. Povprečna starost je bila nekje 16,5 let. Deklete pa čisto prave male Cecice brez jošk.

Trganje rož, pluvanje po lokalu, prižiganje cigaret, razbijanje na wcju, metanje papričkov… VIVA PRIMITIVA. Žalost. Šokiran sem bil, da se je to tako razpaslo. Pa da kar najhitereje razčistimo. Ne gre samo za potomoce priseljencev bivše juge. Med njimi je moralo biti kar nekaj Slovenčkov z rdečimi lički, ki so vpili na prišleke v lokalu: “Ej, a bi ti potegu kurćinu?” in “Mala, da te malo tata pojaše!”.

Zdelo se mi je, da se je ta subkultura že izpela, oziroma prepričan sem bil. Skoraj kap je ob pogledu na število hrčkov v McDonald’su.

Žalostno je v katero smer se premikajo naši intelektualci. Mali kloni, ki ne mislijo s svojo glavo. Morda tudi mi nismo, vendar smo imeli zelo zelo drugačne vrednote, kot pa biti močan z ustrahovanjem itd.

Kak teden prej sem si ogledal video, ki je dejanski pokazatelj bolanosti vsega. Kdor ga ni videl mu ga zelo priporočam.

O tem sem že pisal na svojem bivšem blogu, vendar se mi podobne situacije še vedno pojavljajo. Če smo že o ketchupih pa dajmo še o vodi.

Čeprav sem šele pred nekaj leti dobro vzljubil pivo in sem danes res pravi oboževalec Laškega, si še vedno pri malici ali kosilu naročim vodo.

Voda je nevrtralna in vedno odžeja, paše k vsem obrokom, je neškodljiva,…Fante, Coca Cole in ostalo sladko lepljivo sranje me naredijo še bolj žejnega. Voda je super, vendar se mi pri naročanju le-te vedno pojavi občutek zanikanja samega sebe… Prihajam iz dela Slovenije, kjer je voda neoporečna (smo blizu gora in izvira), zato smo jo vedno pili iz pipe brez vseh dodatnih filtrov za nekaj sto evrov in magnetnih vsadkov ter podobnih jajc. Zahod pa nam je prinesel ustekleničeno ali bolje rečeno plastificirano vodo, ki je bilo nekaj let nazaj pravi modni hit. Ko so prišli še okusi, si pri naročanju doživljala prave orgazme… da ne govorim o izrazih: haromony, simphony, life,… SUPER POZICIONIRANJE BRANDA RES- voda je življenje, živimo življenje, živimo aktivno.

In kje tiči kamen spotike. Pojavi se v restavraciji, ko do mene pristopi natakar in mi po tem, ko mi v roke porine menu, zastavi vprašanje: “Prinesem kaj za spit?” Takrat se v moji glavi začne nevihta. Pil bi vodo in ker sem nekje na Gorenjskem bi jo najraje iz pipe, ampak to ni O.K. Če bi natakarju spustil:”2 dl vode iz pipe”, bi se še isti trenutek ugriznil v jezik. To je približno tako, kot v srednji šoli, ko smo med malco hodili v topel lokal in naročali deci juica in deci vode, da smo potem lahko še 2 uri rauhali medtem, ko smo zalivali“mato, slovo,anglo” 

Ne. Ker sem kul in služim svoj denar in mi ne gre ravno slabo, si kljub temu, da bi raje pil vodo iz pipe, naročim Zalo brez izpod naoljenih železniških tirov na ljubljanski glavni železniški. Takrat me prevzameta pa dva druga brezvezna občutka. Nočem izrazit svojih želja in drugič: debil, plačal boš 2€ za tisto poscano vodo z okusom plastike. Da se razumemo. Takoj mu dam 1€ za 2 dl vode iz pipe. Mi je boljša. Ampak to žal ne gre. Tega ne prodajajo, ti jo samo podarijo. Voda v kozarcu se pije samo ob kavi! Kdo mi je že to rekel?

Občutke potlačim v nezavedno in si po spiti embalirani vodi naročim tisto pravo iz pipe. Vstopnica je kupljena, sedaj si lahko privoščim vse. Pomirim se. 2€ si dal za vodo iz pipe, tista iz flaške je le obloga, ki jo spereš iz sten požiralanika in ledvic s to pravo zdravo pipi vodo. Moja načela stojijo in se jih še vedno držim, samo kot iz katerega gledam to komi-serijo je drug…

Včeraj sem se po dolgem času ponovno odpravil v ljubljanski kino zahodnjaški produkt Kolosej. Priznam, da nisem nek ljubitelj kinematografov, filme si vedno raje pogledam doma na mehkem kavču z rategnjenimi nogami in občasnimi sprehodi do hladilnika. Kino mi je vedno predstavljal le eno izmed stopenj za dosego cilja…osvojiti deklico.

Včeraj pa sem se odzval na prijetno povabili in si ogledal premiero filma Dvom. Več o filmu najverjetneje najdete pri Gartnerju. On je sposoben o tem bistveno več nakladat. Že po nekaj minutah se poleg mene zasliši simpatičen, suh in rahlo uduren kašelj, ki bi ga lahko pripisal staremo prekajenemu kadilcu, bolniku z jedko, tuberkolozo, gripo,… Na zečetku motečemu elementu nisem posvečal kake pretirane pozornosti oziroma sem se vsaj trudil. Vendar se je kašljanje stopnjevalo.

Po moškem suhem neproduktivnem kašlju se je hitro oglasil še malce bolj piskajoči ženski. Prav tako elegantno suh in hropeč. Sta me pa oba ob meni sedeča nadtridesetletnika (predvidevam, da sta bila par) osrečila še z neverjetno glamuroznim smrkanjem in brisanjem nosa. Oba pacienta (beri dobesedno in malo manj dobesedno) poleg mene sta bil več kot očitno zelo zelo prehlajena ali celo bolna. Ko so se prižgale luči sem ta aksiom tudi potrdil. Bila sta bleda z temnimi podočnjaki in rdečim noskoma. Seksi.

Najverjetneje sta bila že oba preležana in sta se zaradi blaznega dolgčasa odločila, da sodelujeta v nagradnem kvizu enega izmed komercialnih radiov. Če je zastonj pa gremo… tudi, če smo na smrtni postelji. Oba sem namreč videl na fotografiji nagrajencev na spletni strani radia.

Drugič ostanita doma in ne širita bacilov v prijetno zaprtih prostorih ter si film raje oglejta s pomočjo torrentov, karte pa podarita staršem ali pa nečakom.

Gostilne in pizzerije se med seboj razlikujejo po mnogih elementih. Najpomembnejši so seveda cena, kvaliteta, lokacija in prijaznost osebja.

Sam prisegam na gostilne in pizzerije srednjega cenovnega razreda. V tistih najcenejših menzah mi je sicer zelo prijetno, ker smo res popolnoma domači in ni lepšega kot pogled na modre ovratnike okoli tebe, ki se bašejo s pečenicami, dunajci, pomfrijem, vendar so obroki res preveliki in premastni/kalorični.

Tistih predragih pa prav tako ne maram. Sovražim vse kar je povezano s preseravanjem… in tu je tega za izvoz. Še zdaj ne razumem zakaj bi šel v neko super ultra drago gostilnico, kjer mi v roke porinejo menu za katerega potrebujem prevajalca in na katerem neuspešno iščem meni znano jed. Če sem pri tem celo uspešen mi celotno sliko sesuje priloga ali dodatek, ki mi ne paše zraven šniclja.

Pri teh dragih restavracijah pa skoraj vedno oddidem domov lačen. Hrana sicer izgleda fenomenalno. Krožnik premera 52 cm, ki je 3/4 viden in nepokrit. Na sredini sladoledna kepca krompirja, poleg zrezek dimenzije povprečne računalniške miške polit z florestenčno omako, ki diši po kaki želejevi torti in čunga lungi, na desnem robu pa precizno izrezan paradižnik v obliki naprave za zalivanje vrta,… ne smem pozabiti na brokoli in list solate z limono, orehom, prelivom za puding in olivo.

To je model za fotkanje, ne pa futer. Seveda pa te kljub mali količini zaužitega hitro požene na wc ob pogledu na račun za dva starterja, glavno jed in pol litra vinčka ter kavico… reci, piši… 88,20Eur. Jebite se nežno.

Sem pa opazil, da se zadnje čase oklepam principa… Liter ketchupa in pizza… sem se vrnem, male tri ketchup vrečke in pizza… sem me ne bo več.

Ni hujšega kot dobiti tri mini ketchupe ob naročilu le-tega. Ogabno. Še huje je to, da ti na račun obesijo točno število odprtih vrečk. Kot, da bi te nadzorovali. Butlji. Če mi že računaš, mi zaračunaj vse, ne pa igrat big brotherja. Pizze res niso več tako poceni kot so bile pred uvedbo Evra, zato bi lahko gostom ponudili vsaj velik ketchup, ne pa da stiskajo z malimi in še tu večajo prihodke.

Razumem, da se priloge zaračunava, ker potem bi si jih lahko naročil kilogram še za celo žlahtovski nedeljski piknik, vendar pri ketchapu ti bojazni zagotovo ni. Vračunaj mi tisti ketchup v ceno pizze in adijo.

Grem jest…

Svet v kateremo živimo mi niti malo ni več všeč. Tega sem se šele dobro zavedel, ko sem končal s študijem in sem se čisto zares zaposlil.

Seveda z zaposlitvijo prevzameš tudi čisto prave mesečene obveznosti, ki jih prej nisi poznal oz. te niso kaj preveč tangirale. V tem obdobju se je začelo iskanje t.i. smisla, ki naj bi ga baje iskali celo življenje. Grozljivo in hkrati super dinamično. Začel sem prebirati razno literaturo, ki ti pomaga na poti do notranjega miru, poslušat spiritualno glasbo, celo jogo sem poizkusil,… Ne rečem, da komu ne pomaga, vendar mene je samo zavestno odvračala od bistva. Bolje joga in kjnige kot šoping, tekmovanja,itd…

Logika mi ni pustila naprej. Kje je smisel, da se vsako jutro vsedem v avto, se nato pol ure vozim v koloni, gledam zaspane in zdolgočasene face sotrpinov v sosednjih vozilih, pridem v službo, skuham kavo, odidem na kosilo, končam še glavna opravila in se ponovno podam na polurno popotovanje do doma, kjer se zopet vsedem za comp, odpravim tečt ali pa zavijem v bližnji lokal na pivo. Ista zgodba iz dneva v dan. Največji šok sem doživel, ko sem ugotovil, da je od tega početja minilo več kot dve leti, čeprav imam občutek, da je preteklo največ nekaj mesecev. Življenje dejansko hiti mimo mene. Bolje rečeno… jaz hitim mimo njega.

75% vsega kar zaslužim potrošim, da lahko preživim… torej, da lahko spet delam. Da se vreča napolni, da napolnim tank, segrejem radiatorje, … Začaran krog. Sistem je tako narejen. Imamo svoje probleme, drugih za nas ni. 

70% parov okoli mene se vara ali pa je to že storilo. Nekateri se poročajo kljub temu dejstvu.

Odnosi so iz dneva v dan slabši, kar je popolnoma razumljivo. Časa ni, oziroma treba je poskrbeti zase. Ne govorimo o sebičnosti, ampak o krutem dejstvu. Večina odnosov je zaigranih, voščila neiskrene floskule, želje stereotipne.

In se vprašam… ali je to res kar si želim??? Je to pač pot po kateri tacamo vsi? Vem, da obstajajo še ostale poti, treba je imeti pogum. Je rešitev selitev v manj razviti svet, kjer je fizčnega dela več, vendar so odnosi prijetnejši in bolj pristni. Raje izberem to.

Nisem pesimist, tudi ta post ni namenjen filozofiranju in iskanju globjih resnic. Bistvo je, da se z odmikom v dolgotrajnejšo samoto slika boleče skristalizira.

Vsak mora rešiti sebe in ko mi bo to uspelo bom šele popolnoma svoboden.

V teh dneh mineva leto dni odkar sem prižgal svoj zadnji Marlboro Medium. Pravzaprav se niti ne spomnim kje sem ga prižgal, spomnim se samo tega, da je bil zadnji iz škatlice in da sem imel v avtu spravljeno še eno rezervno, ki sem jo kasneje podaril sodelavcu (lepo darilo ni kaj).

Kadil sem 12 let in večkrat poizkušal prenehati, vendar je najdaljše obdobje brez cigarete trajalo največ mesec dni. Iskreno, na nek način sem že obupal. Gre za prenehanje s pomočjo volje, ki pa je res zajeb…. Vsak dan šteješ, odpoveduješ se situacijam, kjer bi lahko prižgal, ne piješ kave, piva,… Jeba. To me je odvračalo od ponovnega poizkusa. Prenenehanje s pomočjo volje mi zagotovo ne bi uspelo.

Želel sem nehati. Ta želja se mi je vlekla že več mesecev, vendar sem se res bal neuspeha, ki te vrže nazaj in ti vzame voljo, da bi sploh poizkusil. Še zdaj ne verjamem ljudem, ki pravijo, da so pač odločili in da od takrat niso več prižgali. To ni bil trenutek. Zagotovo ne.

Užival sem v kajenju, vendar sem se vedno bolj zavedal, da bo nek dan potrebno prenehati s to svinjarijo, ki vsekakor združuje in mi je tako kot kitara pomagala pri vključevanju v družbo in odraščanju. Vendar sem se občutka biti kadilec naveličal. Kajenja samega pa ne.

Poizkušal sem mnogo metod, vse od zmanjševanja, Nicoret, metod šokiranja,… v razne preparate nisem verjel nikoli…dokler sodelavec, ki je dnevno pokadil 2 škatli West Silver, spil 3 litre Coca Cole in pojedel najmanj en pohan sir, ni kar naenkrat nehal. Po nekaj dneh njegovega nekajenja smo ugotovili, da gre zares. Tip, prasica prekajena, je nehal kar naenkrat. Prebral je knjigo in vrgel stran čike. Med branjem knjige je kadil. Dva sodelavca prebereta knjigo-oba nehata. Kaj je v tej knjigi? x-files, misterija pepela??????

Nič takega! Ne znam opisat. Ne teži z opisom bolezni, nesmisla kaditi,… Enostavno samo opiše kako lepo je nekaditi, ko si enkrat že kadil. Dejansko je kjniga nevarnost za kadilce, saj si te kaj kmalu zaželijo kaditi. Ker je tako lepo nehati.:-)

ALEN CARR: Končno nekadilci

Če se držiš napotkov v knjigi, ti zagotavljam, da nehaš kaditi. Do sedaj poznam 13 ljudi, ki so jo prebrali in 12, ki so nehali kaditi. Good luck.

Ni bolj neprijetne stvari kot je stakniti kako virozo ali celo nedolžen prehlad. Če se ti pa to zgodi v času dopusta pa sploh ne obstaja presežnik v negativi.

Zadnja nedelja prejšnjega leta se je začela s sluzjo zacemantiranimi nosnicami in rahlim kašljem. “Danes bomo lepo ostali v postelji” si rečem, čeprav se zunaj po dolgem času kaže noro sonce. Drug dan me namreč čaka prva letošnja smuka. Veliko čaja, dobra večerja s prijatelji in zbudim se v lepo ponedeljkovo jutro. Po pavšalni anamnezi se odločim, da prehlada skoraj ni več in da sveže nabrušeni robniki smučk kar čakajo na belo podlago.

P…., K…., F…, smuko predčasno zaključimo, saj se me začne lotevati čuden občutek v glavi in popolna dekoncentracija. Spustimo se v dolino, kjer nekaj pojemo in hitro domov v posteljo, saj počutje ne dosega ocene “podpovprečno“.

Torek je nov dan, počutje izvrstno. Zgodaj popoldne se napokamo v avto in odpravimo proti morju, kjer začnemo z ogrevanjem ledenomrzlega vikenda. Za zdravje seveda spijem nekaj limonc in spanec je odličen.

Na Silvetstrovo se zbudim z zamašenim nosom in težko glavo… Popoldne prespim, zvečer pa s kolegom spijeva vsak pol litra Whiskeya… Odlično! Počutje izvrstno!

Na novega leta dan se zbudim skoraj kot prerojen. Privoščimo si daljši sprehod ob morju in žrtje do onemoglosti. Naslednji dan prava bolnica… Grlo boli, nos zamašen… kaj je spet to? Cel dan preživim v postelji kljub šajbi zunaj in mirnem modrem morju, ki me vabi skozi okno…

Point? Ležim še danes. Razlika je samo v tem, da danes nisem prehlajen, nimam nikakršnih bolečin, a vročina že dva dni kar vztraja.

Je kdo že kdaj doživel kaj podobnega? NIč smrkanja, nobenih cmokov v grlu, nikakršnih bolečin v mišicah, samo prijetna vročina z utrujenostjo in zmedenostjo… Pa še ta se pojavi trikrat dnevno, drugače vse lepo in prav.

Kot kaže sem fenomen Do sobote moram biti zdrav…

O spletni izmišljotini Facebook je bilo napisanega že res veliko. Priznam, da ga vsak dan obiščem, enkrat tedensko spremenim status, enkrat mesečno naložim nekaj fotk, dnevno pa prečekiram statuse mojih FB prijateljev, ki jih zelo cenim in spoštujem, čeprav jih nekaj med njimi (Samuel F…, Ereine D…, Lydia V…) spoh ne poznam oz. te niso iz krvi in mesa (Kmetija R…, Club…, Otroška oblačila…,…). Lep občutek, da nisi sam… 

Zakaj redno čekiram te statuse pravzaprav nevem. Gre za nekakšen voajerističnen moment, ki sem ga privlekel iz nezavednega in je morda posledica gledanja očetovega uriniranja v naravi, sosedovega golega sprehajanja po stanovanju ob nezagrnjenih zavesah,…Nevem! Vem samo, da pri tem nisem osamljen.

Ne razumem pa nečesa. Zakaj spreminjati status večkrat dnevno? Imam prijatelja (seveda sem ga spoznal na FB), ki nas vsako jutro obvesti, da gre na jutranji tek, nas razveseli z novico, da se je vrnil, s statistiko o teku in kaj in koliko bo pojedel za zajtrk. Ko se nahrani nam pove, da gre na delo. Kasneje sledijo objave v stilu: “

“Luka is working like mad.” ali pa

“Jani je priden saj dela kot mravljica”.

…

Luka/Jani! Pa ne težit vsakih 5 minut.

Najhujši pri vsem tem pa so t.i. FB pozitivci. Gre za posebno raso eksibicionistov, ki namesto, da bi na FB kazali joške in tiče, težijo s svojim super pozitivnim pogledom na svet. “Maja se je zbudila v lepo jutro”, “Maja: Life is beautiful” ali pa nas Špela razveseli z mislijo “Špela se veseli, ker je življenje simply good:)” in “Špela is enjoying life:)”.

Te ljudje so vsak dan super najboljše volje, uživajo življenje maksimalno, še ko dobijo hemeroide ob tem ploskajo, ob pljučnici prižigajo ognjemete… Če bi kdaj od njih dobil informacijo, da je vse v k… bi nevtralizirali vse.

Sem pozitivna oseba in ne maram zadrtežev, vendar se pa zavedam, da se je potrebno bati ljudi, ki so pretirano prijazni ves čas. Imam pa izbiro, da pač ne berem tega, jih odstranim itd. To pa ne!

Torej: PROART ima drisko vendar je vesel, da imam kisik in vodo. 

Vikend, ki je za nami sem preživel v bavarski prestolnici, ki me je na nek svojevrsten način impresionirala. Sicer imam do nemcev že od nekdaj simapatije, vendar sem si tudi tokrat lahko potrdil, da so fajn ljudje. Na nek način umirjeni -govorim stereotipno-, potrpežljivi, ubogljivi, … nevem, če bi lahko vzroke za to iskali v njihovi polpretekli zgodovini, vendar se mi zdijo opisane oznake kar primerne za ta 80-milijonski narod.

Vedno, ko sem tam razmišljam o obdobju med leti 1933 in 1945, ko so bili na oblasti nacionalsocialisti. Kaj se je takrat dogajalo? Kako so to ljudje sprejemali? So se tudi sami hitro označili za nadraso? Gre za zelo težka vprašanja na katere zagotovo nikoli ne bo odgovorov. Pri vsem tem pa me nekaj zelo privlači… Gre za sposobnost manipulacije množic v predvsem težkih trenutkih (finančna kriza). Populizem in “čutenje z ljudmi” so vedno generirali svinjarijo. Adolf in ostala garda so bili v tem izvrstni, bili so mojstri marketinga in komunikacije, nategnili so vse kar se je dalo in pri tem kot kaže uživali in psihopatsko iskali meje svojega razmišljanja.

Na nek način so se morali pri tem celo tekmovati. Tako logično predstavljena zadeva kot jo opisuje Adolf Hitler v Mein Kampf je lahko potegnila marsikaterega Nemca, ki je odgovore za svojo nesrečo kaj hitro našel v uspehu drugačnih in to na njihov način. Manipulacija na vrhuncu. 

Da ne bom zašel pregloboko. Samo 20km od Münchna se nahaja malo mestece z nekaj več kot 40.000 prebivalci z vsem znanim imenom Dachau. V Dacahu sem se iz centra Münchna odpravil z vlakom. Pravzaprav gre za zelo simpatično in izredno lepo urejeno mestece. V nedeljo zjutraj tam res ni bilo nikogar in je spominjalo na mesto duhov, vendar je jutranje sonce iz minute v minuto dvigalo mestu razpoloženje. Do bivšega taborišča sem se odpravil peš, ker sem si želel nekako pričarati občutke, ki so jih imeli s pomočje sile pripeljani zaporniki, ki so prav tako kot jaz iz glavne železniške postaje korakali po lepi ulici ob potoku in ličnimi vrstnimi hišicami na drugi strani. 

Kako so na to gledali stanovalci? So jim mahali? So se zapirali v hiše? Po pričanju zgodovinarjev naj sploh ne bi vedeli kaj se dogaja znotraj zidov taborišča, v kar pa malo dvomim. So se od problema distancirali? Res je, da so se tudi sami bali SS režima, vendar…

Vsem dobro znan napis-jebeni ciniki

Po treh kilometrih hoje prispem na ulico Alte Römerstraße na kateri se nahaja taborišče. Na začetku ulice me pričaka Burger King z otroškimi igrali pred vhodom. Kako simpatično, jaz pa izčem visoke dimnike krematorija. Grem naprej in na desni se začenjo razprostirati moderne poslovne stavbe z nekaj industrijskimi komponentami. Poglej poglej. Še čisto pravi nakupovalni center je tam. Kako srčkano. Kaj pa je tam na levi? Stražni stolp taborišča lepo. Resnici na ljubu, nisem mogel verjeti svojim očem. Razumem, da je treba naprej in da se zgodovine ne smemo oklepati, ampak, da poleg taborišča v katerem je nasilne smrti umrlo več kot 60. ljudi prodaš zemljo trgovskemu velikanu. No comment! 

Lahko pričakujemo, da nam bodo čez kakih 5 let postregli hamburger kar iz peči v krematoriju, v plinski celici bomo kupili telefone in friteze, v stražnih stolpih pa bodo stregli kitajsko hrano, odprli sex shop,… Zakaj ne naredijo paintballa? To bi bil hit. Plačaš 50 eur in 20 minut streljaš taboriščnike. Noro.

Zgrozim se ob misli, ko vidimi kam hitimo. Imam občutek, da smo na vlaku, ki se ne more več ustaviti, iz katerega ne moremo izstopiti, za katerega moramo vsakih 5 minut kupiti karto, se urediti, se smejati, si lagati, se varati,… ampak tirnic bo enkrat zmanjkalo. In takrat nam bo žal.